Ker nič ne jemljem ožje kakor je treba, se tudi pojem podjetja lahko enači z osebnostjo. Jaz sem moje in svoje podjetje, na razpolago dvema vidikoma zapolnjevanja ustvarjalnega dela življenja: tistega, ki plačuje račune, beri služba in onega, ki me potrjuje v mojih sposobnostih, nagnjenjih in stremenjih. Kako bi lepo bilo ako bi oboje skanaliziral v isto strugo po kateri bi drvel proti oceanu telesne minljivosti in neskončnosti duševne zapuščine.
Ker sem otrok tekal za metulji in jih nabadal v škatle sem odšel iz domače vasi na dolgo šolanje kemijskih ved. To me je privedlo spet do ne najbolj prekrivajoče se službe v farmacevtski fabriki in ko sva s partnerico prelakirala parket uničen od otročičev je prišel čas, ki sem ga zavidal Kolumbu. Santa Marija na katero sem vkrcan je šola za medijsko produkcijo od katere pričakujem dokaj drag način zbiranja informacij in spoznavanje akterjev na tem področju. Navdušenje traja in odločitev je prava. Prav gotovo so panoge, ki novačijo tako in podobno podkovane kadre med najbolj kreativnimi dejavnostmi na vseh stopnjah poslovnih procesov. Moj doprinos k okolici, ki me sprejema, je predvsem ljudem odpirati oči, odstarnjevati dioptrije, odsenčiti žaluzije... Seveda ne maham z mečem in baklo ampak sem tudi ob nespremenjenih navadah in obnašanju vesel novih podatkov o predvidljivosti obnašanja človeške gmote in misli. In ker je ta tako enoznačna, je prava goba za vsa sporočila s katerimi skušamo na tem fenomenu zaslužiti. Za to vendar gre, mar ne? In jaz hočem biti del tega! Tisti, ki ustvarja, ki žanje, ki usmerja in privlači.